V živalskem kraljestvu :)

Domače pripravljena tunin in zeliščni namaz sta obogatila jutranji obrok medtem ko so sončni žarki obsijali naše 6 – dnevno domovanje. Med ropotanjem vilic in žlic so prišli na plano sinočnji spomini na jahanje ob zadnjih sončnih žarkih, plavanje ter umivanje kolen v dolenjski lepotici. Ker pa imamo Slovenci v sebi zvedavost in vedno zanimive sosede, smo morali po jutranji rosi prestopiti mejo Stiških grizlijev in pokukati onstran sosedske meje.  Psička Spajsi nas je pričakala z laježem in s tem pokazala svojo zaščitniško plat. Jože pa je končno našel svojega soimenjaka. V pogovoru s sosedom sta ugotovila, da so Jožeti sami dobri ljudje. Gostobesedni in dobrovoljni sosed Jože nas je predstavil svojemu papagaju Kokiju, ki najraje žvižga in preganja od kajenja lastnikovo ženo. Prava atrakcija so bile gromozanske japonske ribe, ki jih sosed goji v svojem ribniku. Ribe z različnimi vzorci so nas v mislih popeljale v deželo vzhajajočega sonca. Vonj po hlevu nas je pospremil in zaustavil sredi vasi. Vodil nas je med kletkami, ob tem pa smo prisluhnili simfoniji pevsko nadarjenih fazanov ter drugih ptic, ki jih imajo na kmetiji. Po njej je sledil pozdrav vaškega lepotca zajca orjaka in njegove bele lepotice. Lahkih nog naokrog smo zagrizli navkreber na kmetijo Grofija, ki stoji na ostankih haltštadske dobe. Že ob poti so nas pozdravili damjaki in burske koze, na cilju pa so nas čakali omamni vonji domačega bezgovega, ringlojevega in jabolčnega soka. Kot veliko presenečenje za katerega smo izvedeli, je bilo za nas nepredstavljivo dejstvo, da je vseh 16 članov družine spalo v enem samem prostoru – hiši. Prav tako pa smo pokukali v zaprašene čase babice in dedka, ki sta še uporabljala orodje in pripomočke, katere je izpodrinila sodobna mehanizacija in jih pospremila v muzejsko zbirko. Kot bi slutili, da nam bo kljub nenadni plohi vreme naklonjeno, smo vendarle pričakali prihod Ambasadorjev nasmeha v padajočih sončnih žarkih. Po Jožetu je tudi Marija spoznala svojo soimenjakinjo. Prav vsi pa smo se razveselili dveh najpomembnejših obiskovalcev, Bernija (Bernski planšar) in Čohe (Haski), ki je osvojila Popokatepetl, z 5242m 2. najvišjo goro v Mehiki. Posebno doživetje je bil potop dlani v gosto Bernijevo dlako prav vseh na taboru. Kar naenkrat je strah in nezaupanje do psov izpuhtelo. Še posebej se je slišal krohot in navdušenje ob vragolijah naših štirinožnih prijateljev. Poskakovanje belega haskija je še nadgradila Bernska planšarka, ki je navdušila v vrhunskem nogometnem duetu z našo Sonjo. Takšno čvrsto  obrambno igralko kot je črnodlaka psička, bi si želel vsak selektor nogometne reprezentance. Popoldan in večer smo nadaljevali v športnem duhu, kateremu smo dodali še plesne korake in pevske nastope. Nepozabno bo ostala preobrazba Ervina in Andreja, katera smo na njuno navdušenje poslikali po celem telesu. Ob tem pa smo poslikali že več kot pol naše slike, ki čedalje bolj dobiva svojo končno podobo.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s